Republika Angola je država v jugozahodni Afriki, ki na zahodu meji na Atlantski ocean, na severu na Zair, na vzhodu na Zambijo, na jugu na Namibijo, angolsko obmorsko enklavo Cabinda pa obkroža Republika Kongo. Njena površina je 1.246.700 km².

Ta nekdanja portugalska kolonija ima bogate naravne vire surovin, med njimi so najpomembnejši nafta in diamanti. V času kolonij je prišlo v Angoli do velikega gospodarskega vzpona, danes pa sodi dežela med najrevnejše južno od Sahare. Gostota prebivalstva je z okoli 11 milijoni razmeroma majhna. Število prebivalstva je nizko tudi zaradi vojskovanja, lakote in bolezni.

 

zastava

grb

lega

Politični položaj

Prebivalstvo te nekdanje portugalske kolonije živi že vse od leta 1961 v stanju državljanske vojne oz. v stanju, ki je temu močno podobno. Če je vse do leta 1975 določal življenje boj domačega prebivalstva proti kolonialnim gospodarjem, pa gre po tem času za boj za oblast in vpliv dveh približno enako močnih strani UNITA in MPLA. Ta politični boj je uničil vsako možnost gospodarskega in družbenega razvoja. Tako je zaradi velike gostote pohodnih min mogoče obdelovati le 3 % kmetijskih površin (s kavo, bombažem, sladkornim trsom, bananami, koruzo, manioko in žitaricami). Pomanjkljivi izgledi na deželi in gverilsko vojskovanje priganjajo podeželsko prebivalstvo v relativno varna, a brezupno prenaseljena mestna območja, kjer vlada pomanjkljiva infrastruktura.
Prebivalci si prislužijo svoj kruh začasno z lovljenjem rib; v omejenem obsegu pa tudi s trgovanjem oz. kmetovanjem.

Situacija v izobraževanju

Kljub obvezni osemletki vsako leto le zanemarljivo majhen del vseh šoloobveznih otrok konča osmo stopnjo. Večina ne konča niti štiriletnega šolanja. Vzrok je preprosto v pomanjkanju denarja, ustreznih šolskih prostorov in učiteljskega osebja. Učitelje v državnih šolah zaradi slabega stanja v proračunu plačujejo z nekajmesečnimi zamudami in še to nadvse ubogo, ker gre večina denarja za vojsko in policijo. Pogosto pouk preprosto odpade.
Obstoječe privatne šole, z izjemo tistih, ki jih vodi Cerkev, so za revne prebivalce nedostopne. Samo neznaten del teh zasebnih šol uživa veljavo javnosti.
Podoben je položaj pri nadaljnjem izobraževanju in poklicnem šolanju. Še posebej problematičen je položaj deklet, ki so pri izobraževanju še posebej zapostavljena glede na svoje brate.

Narava

Angola leži na prehodnem območju med ekvatorialno in južno Afriko in ima v glavnem značaj višavja, razen 70 – 150 km širokega obalnega nižavja ob Atlantskem oceanu.

Največji reki Cuenza in Cunene lahko uporabljajo za pridobivanje električne energije in namakanje.

Vegetacija v Angoli je zelo raznolika. na severozahodu in v enklavi Cabinda ob Atlantiku je tropski deževni gozd, srečamo tudi vlažno in suho savano ter celo puščavske rastlinske vrste na jugu in jugovzhodu. Južno od mesta Tombua se razteza puščava Namib tudi na angolsko obalno območje. Na celinskem višavju je tropsko podnebje blažje, ob obali a je vroče in suho.

Prebivalstvo

V Angoli živi okoli sto etničnih skupin, od katerih govorijo skoraj vsaka svoj jezik, ki pa spadajo, razen nekaj izjem, v bantujsko jezikovno skupino. Približno tretjina prebivalcev je pripadnikov ljudstva Ovimbundu, ki živi na osrednjem območju in v srednjem delu obalnega nižavja, kaka četrtina pa je Mbundujev. Bantujska plemena na severu ponavadi združujejo pod skupnim imenom Lunda-Quioco. Regionalna porazdelitev prebivalstva se je v zadnjih letih zelo spremenila. Državljanska vojna je povzročila čezmerno kopičenje v mestih, kjer živi danes že okrog 30 odstotkov prebivalstva.
 

 
Skupina, ki se odpravlja v Angolo, bo delovala na misijonu v Cacuacu, pri Don Boskoih sestrah - salezijankah.
 

Don Boskove sestre - Filhas de Maria Ausiliadora (FMA) delujejo v Angoli od leta 1983 in upravljajo ta čas štiri središča v raznih delih dežele. V glavnem mestu, Luandi, se predvsem posvečajo pastoralnemu delu.

Od leta 1988 so nameščene v Cacuacu v bližini prestolnice Luande, kjer vodijo središče za poklicno usposabljanje, otroški vrtec in državno priznano osnovno šolo. Ta osnovna šola je pridržana učencem brez sredstev za preživljanje, pol sirotam ali sirotam ter begunskim otrokom. Učence poučujejo domači učitelji. Poklicna šolska usmeritev je prejela v decembru 1999 pri UNESCO priznanje za svoja prizadevanja pri vzgoji za mir.

Viri:

Dežele in ljudje: Afrika južno od Sahare, Ljubljana, MK 1993

internet: http://www.angola.at/ in drugo